Dr. Irena Mele o 40 let NEK‑a

Dobro leto pred temi dogodki sem diplomirala in se kot novopečeni fizik zaposlila na Odseku za reaktorsko fiziko na Institutu "Jožefa Stefana" (IJS). Zaradi specifičnega znanja iz reaktorske fizike in reaktorske tehnologije ter izkušenj z obratovanjem raziskovalnega reaktorja TRIGA so bili raziskovalci na Reaktorskem centru IJS takrat že močno vpeti v dogajanje okrog jedrske elektrarne. Pričakovanja so bila velika. Jedrska elektrarna je bila takrat velik izziv za majhno državo in hkrati tudi znak tehnološkega napredka. Vsi smo bili ponosni na to.

Na Reaktorskem centru je bilo dogajanje intenzivno. Vse, od raziskav, projektnega dela pa do razgovorov in klepetov, se je vrtelo okrog reaktorske fizike in tehnologije ter naše jedrske elektrarne. Takšno je bilo delovno okolje, v katerem sem začenjala svojo poklicno pot. Vsi smo bili željni novih znanj in izkušenj, vsi smo želeli prispevati vsaj majhen pozitiven delček in vsi smo nestrpno pričakovali začetek obratovanja elektrarne.

Spomin je po 40 letih že nekoliko zbledel, zato se ne spomnim, ali se je začelo že leta 1980 ali leta 1981. Takrat je bil med IJS in NEK sklenjen dogovor, da sodelavci Odseka za reaktorsko fiziko sodelujemo pri testiranju in pripravah reaktorja v jedrski elektrarni na zagon in obratovanje. Hkrati je bilo to sodelovanje mišljeno tudi kot dragocena izkušnja in izpopolnjevanje znanja vseh sodelujočih, nujno potrebnega za poznejšo strokovno podporo Jedrski elektrarni Krško, ki jo je IJS zagotavljal. Četudi povsem neizkušena sem bila takrat uvrščena v ekipo, ki je potem več kot leto dni redno sodelovala pri različnih aktivnostih v NEK. Razdelili smo se v več skupin, vsaka skupina je imela dva člana, in se nato tedensko izmenjevali v NEK.

V tistem obdobju so se pomembni dogodki kar vrstili. V elektrarno so pripeljali jedrsko gorivo za prvo polnjenje. Še danes se spomnim, kako smo si iz neposredne bližine ogledovali sveže gorivne elemente, kar pusti precej drugačen vtis kot ogledovanje gorivnih elementov na sliki. Prisotna sem bila pri prvem polnjenju reaktorja z gorivom in od blizu spremljala vstavljanje gorivnih elementov v reaktorsko sredico. Takrat je bilo vznemirjenje izjemno, saj smo se vsi zavedali, da gre zdaj zares in da je začetek obratovanja zares blizu. Delo je potekalo dokaj gladko. Ekipa je bila dobro pripravljena in je suvereno opravila svoje delo. 7. maja 1981 je bilo vse gorivo vloženo, elektrarna pa je bila uradno razglašena za jedrski objekt. Začela se je prva faza poskusnega obratovanja.

Od tega obdobja naprej smo še več časa preživeli v NEK. Preselili smo se v komandno sobo, kjer so takrat operaterji že delali v treh izmenah. Mi smo zaradi premajhne ekipe uvedli 12-urne izmene. Tako sem naslednjega pol leta ali morda več preživela po en teden v Krškem in po en teden na Reaktorskem centru Instituta "Jožef Štefan", enkrat dnevno, drugič nočno izmeno. Bilo je naporno, a nadvse zanimivo. V tem času je potekalo intenzivno testiranje opreme, sistemov in različnih komponent. Ker je bil to zdaj jedrski objekt, se je varnostni režim zaostril, vzpostavili so se novi protokoli.

Vse je potekalo dokaj hitro. Testiranja in preverjanja so bila uspešna in že v začetku septembra je bila dosežena prva kritičnost reaktorja ter vzpostavljena samovzdrževalna verižna reakcija. To je bil velik in pomemben dogodek. S tem trenutkom je elektrarna res postala jedrska elektrarna. Do takrat, ko je oddala tudi prve kWh v naše elektroenergetsko omrežje, je minil še slab mesec. 2. oktobra 1981 je bila elektrarna prvič sinhronizirana z električnim omrežjem. Teh napetih trenutkov v komandni sobi se še dobro spomnim. Vsi smo nestrpno strmeli v instrumente na komandnem pultu in po uspešni sinhronizaciji je zavladala prava evforija. Elektrarna je začela proizvajati in oddajati električno energijo in od tedaj ostaja eden od stebrov proizvodnje električne energije pri nas.

Ko danes pogledam nazaj v ta čas, je zanimivo, kaj je najbolj živo zapisano v mojem spominu. To je predvsem pozitivno vzdušje do jedrske energije, ki je takrat vladalo pri nas, to je velika zavzetost v strokovnih krogih za podporo in nadaljnji razvoj jedrske tehnologije, to je ponos in velika podpora ljudi v jedrski elektrarni Krško, ki je rasla v njihovem okolju, še največji vtis pa so name naredili operaterji in celotno osebje v NEK, ki so tako rekoč živeli z in za elektrarno. Od takrat se je sicer marsikaj spremenilo, odnos do jedrske energije je nihal od naklonjenosti do odklonilnosti, jedrska elektrarna pa je ves ta čas obratovala zanesljivo in varno. Že 40 let. Naj bo tako tudi v prihodnje.

P. S. Škoda, da v tistem času še ni bilo na voljo mobilnih telefonov, tablic in podobne tehnologije. Potem bi lahko svoje spomine podprla tudi s kakšno fotografijo teh izjemnih dogodkov. Tako pa sem med starimi fotografijami našla le eno, ki me spominja na tisti čas. To je slika NEK-a s podpisi ekipe, ki je 2. oktobra 1981 izvedla prvo sinhronizacijo generatorja z omrežjem in smo jo dobili vsi, ki smo bili takrat prisotni v komandni sobi.